Slovenske avtohtone vinske sorte

V nadaljevanju boste lahko spoznali slovenske avtohtone vinske sorte. Raziskali bomo vse od klarnice, pinele, ranine pa do žametovke. Želimo vam prijetno in poučno branje.

Klarnica

Klarnica je bela sorta, ki izvira iz Vipavske doline, najdemo pa jo tudi na Krasu. Ime dobila po gospe Klari iz Dornberka, ki se je s to pred vsiljivimi moškimi zavarovala tako, da je za živo mejo zasadila vinsko trto.

Matija Vertovec je to sorto označil za samosevno, pozno, močno rodovitno, ampak naj bi imela izjemno vodene in puste jagode, kar je pomenilo, da se je iz nje pridobivalo vino slabše kvalitete. Z modernimi vinarskimi prijemi temu ni več tako. Danes spet pridobiva na popularnosti.

Iz klarnice pridobivamo vina polnega okusa, ki imajo vonj po akaciji, medu, lipi in različnih zeliščih. Primerna je za različne stile, zaradi debele kožice pa omogoča tudi pozno trgatev. Vinarji jo po navadi zorijo in macerirajo v lesu. Ponudijo jo v roku enega do dveh let od trgatve.

Modra frankinja

Izvor te rdeče sorte je bil dolgo zavit v tančico skrivnosti, ki so jo znanstveniki kasneje odvili ter potrdili, da izhaja iz slovenske Štajerske. Dolgo so namreč mislili, da prihaja iz Avstrije, Madžarske ali Hrvaške. To se še danes pozna, saj je ravno modra frankinja najpopularnejša rdeča sorta na Štajerskem, pa tudi v Posavju.

Znana je po tem, da iz nje pridelamo polnejša, sadna vina, temno rdeče barve. Na vonju lahko čutimo robide, brusnice, črno murvo in čokolado. Lahko jo uporabimo za vse stile pridelave. Znana je pod mnogimi drugimi imeni, kot so Blaufränkisch, Lemberger, Frankovka modra, Frankovka, Franconia in še veliko več.

Pinela

Danes jo najdemo le v Vipavski dolini, nekaj pa je je tudi na Krasu. Prvič se omenja že v 14. stoletju, leta 1932 pa je bila opisana v publikaciji Agrarnega inštituta Gorice, kot avtohtona sorta, ki raste na vipavskih gričih. To izjavo je potrdil tudi Matija Vertovec, ki je leta 1844 izdal knjigo Vinoreja za Slovence. Pravi, da je podobna trtam, ki jih že od nekdaj gojimo na zahodu Evrope.

Pinelo poznajo tudi v Furlaniji, vendar si znanstveniki še vedno niso enotni, če gre za isto sorto. Prenese vse stile pridelave. Vonj je navadno saden s pridihom belega popra. Okus je poln in uravnotežen z izraženimi tanini. Vino lahko ponudimo tudi k zahtevnejšim jedem.

Pokalca

Pokalco ali črno rebulo najdemo v Goriških brdih ali Vipavskem. Svoje nenavadno, če ne celo smešno ime je dobila po značilnem poku, ki ga slišimo, ko v ustih stremo jagodo. Več kot v Sloveniji je najdemo v Italiji, kjer jo tržijo pod svojim imenom “sclopetin”, ampak mnogi pisci pravijo, da je to le prevod slovenskega imena. Večina potaknjencev izhaja iz vinograda v Goriških brdih.

Vino je ponavadi srednje močno. Na nosu lahko občutimo vijolice in rdeče jagodičevje, okusili pa bomo začimbe, z notami popra. To sorto lahko uporabimo za sveža vina, kot tudi za daljše zorenje v lesu.

Ranfol

Ranfol, ali štajerska belina, kot to sorto imenujejo domačini, lahko najdemo na Štajerskem in Dolenjskem, pa tudi v Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem. Včasih je bila to bolj razširjena sorta, danes pa je registriranih le 550 litrov letno, večina pa je konča kot dodatek drugim sortam ali v špricarju. Ima srednje velik, vejnat in srednje dolg grozd.

Vina iz te sorte bodo nam ponudila vonj po cvetju in sadju, po okusu pa je sveže in lahko. Sorto štejemo za avtohtono, čeprav genetski testi tega še vedno niso dokončno potrdili.

Ranina

Radgonska ranina izvira iz Radgonskih goric. Kot namiguje že ime, dozori zgodaj. V svojih vinogradih radgonskih vinogradih jo je leta 1900 odkril avstrijski vinar, Clotar Bouvier, zato je sinonim za to sorto tudi bouvier. Sorta naj bi bila križanec med belim pinotom in zelenim silvancem. Je najzgodnejša sorta v Sloveniji. Vsebuje veliko sladkorja.

Primerna je za pridelavo vin posebne kakovosti. Da nam tudi odličen mošt. Vina iz te sorte so bogata, nežna po kislini ter bogata z alkoholom in ekstraktom. Ima tudi edinstveno cvetico in aromo. Vonj je izrazito cveten, okus pa ekstrakten, širok ter nežno muškaten.

Vitovska grganja

Ta sorta se najde na slovenskem in italijanskem delu Krasa. Postaja zelo modna. Prvi jo je omenil Matija Vertovec v knjigi Vinoreja za Slovence iz leta 1844. Priljubljena je zaradi velikih grozdov in obilnega pridelka, pa tudi nezahtevnosti. Precej prilagojena je na kraške razmere.

Nekateri uporabljajo ime grganja tudi za rebulo, zato ti sorti pogosto zamešajo. Vino je slamnato rumene barve, vonj pa svež, saden ter rahlo mineralen. Okus je lahkoten ter prijetno kiselkast, saj vino nima visoke stopnje alkohola. Lahko jo maceriramo in zorimo v leseni posodi.

Zelen

Zelen je Vipavska posebnost, saj ga najdemo le tam, največ med Lozicami in Planino nad Ajdovščino. Zelen je opisoval že Vertovec v Vinoreji za Slovence. Zanj je rekel, da je med žlahtnejšimi belimi sortami, s posebno žlahtnim vonjem. Vinogradniki ugotavljajo, da se kakovost in aroma izgubita ob prevelikih pridelkih.

Barva vina je slamnato rumena, z opaznimi zelenimi odtenki. Na vonju bomo občutili jabolka, hruške in rožmarin, ponudi pa nam zrel in pikanten okus.  Posebej za to sorto je bil ustanovljen Konzorcij Zelen. To je združenje pridelovalcev te sorte, ki skrbijo, da ne skrenejo s poti.

Žametovka

Žametovka je ena izmed najstarejših udomačenih vinskih sort pri nas. Najstarejša trta te sorte raste na Lentu v Mariboru. Stara je več kot 450 let, kar jo uvrsti v Guinessovo knjigo rekordov, kot najstarejšo vinsko trto na svetu, ki še rodi.

Žametovka je pozna sorta, obrodi obilno in je izjemno odporna proti škodljivcem. Bolj kot za tla je izbirčna za lego, saj uspeva le na vinogradniškig sončnih legah. Je svetlo rdeče barve, vonj je izrazito saden, še posebej po malini, okus pa lahek, kiselkast in svež.