Home Scroll Top

Zgodovina tonika

Tonik je danes zelo popularen. Še posebej z ginom. Z njim nam bodo postregli v skoraj vsakem baru na svetu. Se sprašujete, kako je ta mešanica nastala?

Tonik je danes zelo popularen. Še posebej z ginom. Z njim nam bodo postregli v skoraj vsakem baru na svetu. Se sprašujete, kako je ta mešanica nastala oz. kakšna je zgodovina tonika?

Ta odgovor bomo dobili, če se vrnemo v Indijo v zgodnjem 19. stoletju. Indija je bila takrat britanska kolonija, zato je bilo tam tudi veliko britanskih uradnikov in vojakov. Malarija se je v tropskih deželah nebrzdano širila, Britanci pa so se želeli pred to boleznijo zaščititi s prahom, pridobljenim iz lubja kininovca.

Drugo ime za kininovec je tudi drevo vročice, oziroma fever tree, ki so mu ga v tem času nadeli ravno Britanci. Drevo je dobilo ime po glavnem simptomu, ki so ga opazili pri malariji ter odpravili z zdravilom, pridelanim iz lubja tega drevesa.

Danes se pridelujejo sintetične različice hidroksiklorina. V letu 2020 se je ta nekaj časa omenjal tudi kot potencialno zdravilo proti korona virusu.

Kininovec
Kininovec

Kininovec

Kinin je bil prvič odkrit v 17. stoletju, kot smo že omenili, pa so ga uporabljali za zdravilo proti malariji. Legenda pravi, da je za malarijo zbolela španska plemkinja, Grofica Cinchonska. Dobila je vročino, jezuitski duhovniki pa so ji kot zdravilo ponudili mešanico lubja kininovca in še nekaterih zelišč, ona pa je kmalu za tem čudežno ozdravela. Zdravilo so poimenovali cinchona, danes znano kot kinin. Kinin je alkaloid ekstremno grenkega okusa, omenili pa smo že tudi, da se pridobiva iz lubja kininovca.

Seveda je očitno, da so zgornjo legendo razširili Španci. Danes je znano, da so to drevo jezuitom pokazali Perujski, Bolivijski in Ekvadorski domorodci. Ni pa točno znano, koliko časa je bilo zdravilo že na voljo, preden so si ga prisvojili Evropejci. Povemo lahko samo, da je kininovec do danes rešil že milijone življenj, saj se je do polovice 17. stoletja kinin uporabljal kot standardno zdravilo za zdravljenje malarije. Res, da je bil izvor malarije v bolj tropskih deželah, vendar se je ta nenadzorovano širila tudi po Evropi, celo do začetka 20. stoletja.

Kinin je zdravljenje svojih tegob uporabljal tudi Ludvik XIV. Francoski, v Italiji pa so ga kot zdravilo ponudili celo javnosti. Najbolj skeptični od vseh so bili Angleži, ki so zelo dvomili v novo, čudežno zdravilo, vendar se je do konca 17. stoletja kinin uporabljal tudi tam. Andi so postajali lekarna za ves svet, saj je bilo povpraševanje po kininu rastlo, posledično pa je bil ogrožen tudi obstoj kininovca.

Širjenje čudežnega zdravila

Malarije so se bali tudi v vseh evropskih kolonijah, zato je postajal kinin vedno bolj dragocen. Britanci so se soočili z zelo velikim izzivom, ko so želeli kininovec posaditi v Indiji. Z veliko truda jim je to tudi uspelo. Tako so se uspeli izogniti tudi uvažanju ogromnih količin kinina v Indijo, kar je bil med drugim tudi ogromen strošek. Ker je kinin izredno grenak so ga nekateri mešali s sladkorjem in ostalimi pijačami, nevede pa ustvarili prvi tonik.

ZABAVNO DEJSTVO: Prvo gazirano vodo je ustvaril mož z imenom J. J. Schweppe. To je storil tako, da je vodi dodal žvepleno kislino in kredo. Če se sprašujete, je vaš odgovor pritrdilen. Ja, to je tisti Schweppe, ki je ustanovil podjetje Schweppes, katero danes proizvaja enega od najbolj popularnih tonikov na svetu.

Od sredine 19. stoletja kinin več ni bil v uporabi samo kot zdravilo proti malariji, ampak se je uporabljal tudi za preprečevanje te bolezni. Takrat so Britanci samo v Indiji porabili 700 ton kininovčevega lubja na leto. Govori se, da so na tistem območju radi zaužili kakšen gin s tonikom. Ta pijača takrat še ni bila tako popularna. Tonik so namreč mešali z vsem, kar je bilo na voljo, pa naj bo to gin, whisky, vino ali kar koli, samo da je omililo kininovo grenkobo.

Komercializacija tonika

Prvi tonik je leta 1858 patentiral Erasmus Bond, lastnik podjetja Pitt & Co, v Islingtonu. Na trgu so ga ponujali kot pomoč pri prebavi, ne več kot zdravilo za vročico, najbrž pa ni več vseboval dovolj kinina, da bi lahko pomagal pri malariji.

Prvi zapis o ginu in toniku je bil objavljen v reviji Oriental sporting magazine, leta 1868, oglaševali pa so ga kot koktajl, ki ga uživajo gledalci konjskih dirk. Ponujali so ga kot osvežitev v vročih dneh, ne več kot zdravilo, kot doslej. Malo znano dejstvo je, da je bil gin v 18. stoletju na precej slabem glasu, vendar so ga po popularizaciji gina in tonika kmalu začeli spet dobro prodajati, njegov sloves pa se je popravljal.

Količina kinina v toniku vam ne bo pomagala proti malariji ali pa bi morali popiti res bizarno količino te pijače, da bi koristilo. Še posebej suhi toniki vsebujejo manjšo količino kinina, saj v obratnem primeru več ne bi bili pitni, saj se v njih nahaja le manjša količina sladkorja. Včasih je veljalo za dejstvo, da so Britanci pili gin in tonik, da bi se zaščitili pred malarijo, danes pa je znano, da je to le nesmiselna govorica, ki so jo širili v 20 stoletju.

Moderni toniki

Toniki so v današnjem času ojačani predvsem z okusi citrusov, vendar se zaradi ustvarjalnosti pogosto dodajajo novi, zanimivi okusi, kot je na primer bezeg pa tudi vse vrste različnega sadja. V veliko državah je količina kinina, ki ga lahko vsebuje pijača regulirana z zakonom. Da bi iz modernega tonika v telo spravili količino kinina, ki bi ga dobili v medicinske namene, bi ga morali popiti neverjetnih 6 litrov.

Izgleda, da nič ne more nadomestiti kininovega edinstvenega grenkega okusa, ki ga imamo vsi tako neizmerno radi. Če bi se radi začudili, ali pa presenetili svoje goste, v temi z UV lučjo posvetite na kozarec ali steklenico tonika, kinin pa se bo začel svetiti do te mere, da ga bomo lahko opazili s prostim očesom. Morda vas moderni toniki res ne bodo rešili pred malarijo in korona virusom, vendar verjamemo, da jih boste še vedno dodali svojemu najljubšemu ginu.

Kar se tiče trendov med današnjimi toniki je tako, da popularnost raste dietnim tonikom, saj vsebujejo zelo malo sladkorja. Ta trend se pojavlja zato, ker se ljudje vedno bolj zavedajo škodljivih učinkov sladkorja na njihovo zdravje.

V Evropi in Severni Ameriki se veča poraba gina in tonika. V teh regijah je povpraševanje po ginu vedno večje. Za to se moramo zahvaliti trgu, ki ponuja vedno bolj inovativne okuse gina. Največji proizvajalci tonikov na svetu so Fever – Tree, Dr. Pepper, Hansen, Fentimans Soda Stream, Coca Cola, El Guapo Bitters in še mnogi drugi.

Toniki so bili včasih na voljo v velikih plastenkah, kot ostale brezalkoholne pijače, vendar se trendi spreminjajo. Novejše, premium znamke tonikov so na voljo v največ 0,5 litrskih stekleničkah, navadno še manjših. Med seboj se razlikujejo po okusih, kot tudi stopnji gaziranosti. Najdemo od zelo gaziranih, pa vse do le nežno občutnih mehurčkov na jeziku.